kratka zgodba za pet minut (branja) - razmislek pa naj traja mnogo dlje

Zbombardiral bom Sadama Huseina!

Sonce je pokukalo skozi okno in počasi plezalo po mojem obrazu. Vse dokler ni postalo preveč moteče, sem se lenobno valjal po moji širni postelji. Počasi sem odprl oči in ugotovil, da se prav dobro počutim. "Ha, nihče mi nič ne more!" sem na ves glas zakričal v goloba, ki je ravno takrat čedil svoje pernato telo. Začuden je nekaj zagrulil in odletel. Pretegnil sem vsako mišico v mojem kar lepo grajenem telesu. "Hvala Bogu," sem dejal, "da me je obdaril s tako popolnim telesom." Če priznam, se kar rad kažem ljudem in velikokrat mi povejo, da kažem manj let, kot jih imam. "Kako je lep ta svet!!!"

Pozajtrkoval sem svoj dvojni hamburger z jajcem. To je tudi sicer moj najbolj omiljeni zajtrk. Popil sem še Coca Colo, zmečkal pločevinko in jo v lepem loku zabrisal proti košu. Zgrešil sem! To me je spravilo v kratko nejevoljo iz katere me je spravilo dejstvo, da je danes na TV programu tekma baseballske ekipe, za katero mi bije srce. Z nasmehom na ustih sem odprl vrata balkona. Tam me je


čakala žena, s katero pa nimava prav posebno dobrih odnosov, odkar sem zaradi nezmernega snifanja kokaina skoraj spravil družino na kant. Začela je godrnjati in kvariti moj dan. Ko sem se lahko ločil od njenega tarnanja, sem obrnil pete in s poklapanim korakom odšel v hišo. Že dolgo nazaj bi se moral ločiti od te čarovnice, vendar me je skrb za kariero držala v neprestanem oklepu.

Vendarle je prišel čas tekme. Moj nasmeh ni mogel biti večji. Udobno sem se namestil pred svojim celostenskim ekranom, vzel velik kozarec Coca cole in prestice. Tekma se je začela!!!

Med nenadnim preobratom, ki je popolnoma ohromil moje življenjske funkcije in me navdal z grozo in strahom, sem vzel v usta prestico. Vendar ta ni uspela priti v moj želodec, saj sem bil popolnoma predan tekmi. Zataknila se mi je v sapniku in začel sem se daviti. V daljavi sem slišal top udarec, nato pa me je objela tema...

... čez nekaj minut sem se zbudil iz nezavesti in tekme je bilo konec. Moji so zgubili!!!!! "Kaj sem naredil ljubemu Bogu, da me je tako kaznoval?!? Najprej moj zgrešeni met, nato tečna žena, potem prestica in še poraz!!!"

Gledal sem okoli sebe, da najdem koga na katerega bi se lahko znesel zaradi moje nesreče in v trenutku sem se spomnil:

"Zbombardiral bom Sadama Huseina!"

Komentar na zgodbo lahko pošljete po elektronski pošti na: luka_zibelnik@yahoo.com


Nekatere povezave, ki so me vzpodbudile, da sem tudi sam napisal nekaj o trenutnem stanju v svetu - na meni ljub, literarni način seveda: